Mali nometaš med trenerjem in starši

(delno povzeto po reviji »Viva«)

Petletnik se je odločil za nogomet! Kakšno veselje za ata, ki je že od nekdaj nogometni navdušenec. Mamica je v začetku sicer manj navdušena, saj želi z materinskim čutom obvarovati svojega sinka pred poškodbami in drugimi nevarnostmi. Če je navdušenje dovolj veliko in pride tudi »mami« na prvo tekmo, jo mali »žogobrc« kmalu pritegne, s svojo tekmovalnostjo in nenadoma je nanj izjemno ponosna. Ko je za mlado družino prvo leto ali dve treninga, če niso že prej obupali, že dobro vejo, da so se podali v zanimivo a tudi utrudljivo dogodivščino, ki družini in njihovemu nogometašu jemlje veliko prostega časa, a do nogometne časti in slave je še dolga pot.

Šport je lahko dobro vzgojno sredstvo, vanj vključen otrok in mladostnik pa se nauči kako si zastavljati cilje, razvija motivacijo in samozavest, krepi odpornost na stres pa tudi komunikativnost. S športom se uči potrpežljivosti in vztrajnosti, tukaj doživi prve uspehe in neuspehe.

Vrhunski športni dosežki že dolgo niso več naključni, pač pa plod dolgotrajnega dela, odpovedovanja in športnikove nadpovprečne nadarjenosti, kar še toliko bolj velja za silovito nogometno konkurenco.

Glede na to so tudi mladinski programi in tedenski ter mesečni načrti trenerja, z leti ko otrok prehaja v višje selekcije vedno bolj naporni, strokovni in podprti s strogo disciplino.

Starši imajo pri vzgoji nogometaša ključno vlogo že v samem začetku in sicer takrat ko otroka navdušijo za nogomet. Lahko ga vpišejo v nogometno šolo, da bi v igri našel užitek, prijatelje ter zdravo preživljanje prostega časa, lahko pa od vsega začetka dajejo poudarek doseganju vrhunskih rezultatov in ustvarjanju nogometne kariere.

Z otrokovim odraščanjem se dviga tudi potreben vložek v šport, skladno z zagnanostjo in rangom tekmovanja v katerem nogometaš tekmuje. Trening, ki je bil še nedavno zabaven, postaja trdo delo in odrekanje. Ob tem je otrok nemalokrat podvržen tudi dodatnemu pritisku zaradi starševskih čustev in želja, ki so hkrati tudi otrokove, saj želi ugoditi svojim staršem. Trener, ki je bil prej otrokov prijatelj, postaja zaradi napornih treningov za športnika strogi šef –»gonjač«, prav tako pa starši s svojim izvajanjem pritiska in zabrisanosti funkcijskih meja ter morebitnim poseganjem v trenerjeve kompetence, otroku ne vlivajo dodatne vzpodbude temveč ga ovirajo na poti do uspeha.

Velikokrat se tudi zgodi, da je otrok ali mladostnik v precepu, saj čuti, da mu ne gre najbolje, medtem, ko so njegovi starši nad njim naravnost navdušeni in menijo, da se mu dela krivica. Zato je mogoče tudi, da v ekipi prihaja do nesoglasij, če ne že razkola, kar povzroči popoln izpad uspešnih nastopov.

Kaj torej lahko naredijo starši v dobro otrokovega napredovanja ter doseganja zastavljenega cilja, da postane vrhunski nogometaš?

»Otrok potrebuje le njihovo podporo, občutek da mu zaupajo, da ga imajo radi, da se ima kam zateči v trenutkih razočaranja ipd. Treba mu je pokazati, da ni izgubil njihove ljubezni, nikakor pa ne potrebuje »strokovne starševske analize« vzrokov za njegov neuspeh«[1].

Kako pa ravnamo mi?

Želimo vam veliko uspeha!

ŠD Nogometna šola Drava

---

[1]Dr.Matej Tušak; Revija Viva, št.2/2009, str.83

11 Junij, 2009